blodnja.

Sedim na svojem prestolu v sobi.
No temu se ne bi reklo ravno prestol.

Torej.
Sedim na svojem velikem rdečem stolu v sobi.
Ta stol je dovoljen le meni in psom v naši hiši.
Ta stol je moja blodnja.
Potopim se v njem, skorajda zaspim v njem.

Torej sedim na svojem velikem rdečem stolu v sobi.
Ni ravno zelooo velik.

Ah.
Sedim na svojem rdečem stolu v sobi.
Še 15 minut in zbudim mati s kavo.
Žal mi je, ko jo zanemarim.
Ni me bilo namreč doma že kar nekaj časa.
Mama je ena sama, kajne?

Sedim na tem stolu in razmišljam.
Kot je že razvidno, mi po glavi teče kar nekaj misli.
Ena je Ona.
Ena je žalost ob misli na Njo.
Druga je sreča v vrhuncu ob misli na Njo.
Tretja je blodnja.

Blodnja.
Utopija.
Utapljam te.
Utapljaš me.

” Zadeta si lepa Ljubljana, zadeta si vedno bolj”.
( Dalaj Eegol . Ali en. Zadeta si lepa Ljubljana. )
btw. odličen koncert!- klik!

Hodim po slovarju moje ceste.
Tam ni trave, še luč se komaj prižge.
Mežika in mežikam ji nazaj.
Pot je razpokana, polna je lukenj.

Vsake toliko časa pade vanjo kak čevelj,
ki ga obujem a se sam sezuje.

Včasih skoči vanjo žogica,
ki se odbije od zidu, ki ga postavljam okoli sebe.

Megla prekriva pot ponoči
in ne najdem poti domov.
Podnevi pada dež in se mi preprosto ne da.

Bolj kot dež sovražim dežnike.
Briga me a je ”dolčegabana” al mavričen,
sovražila ga bom.
Odveč mi je nošnja le-tega.
Zakaj ga bi držala, če bom mela lase kljub temu mokre?
Da ne govorimo o ”ruzaku”.

Dež torej posledično pomeni dežnik, zato ostanem v toplem kotičku.

Tam je prijatelj.

Nimam jih veliko,
ker potrebujem iskrene ljudi.
Od drugih ničesar niti nočem.

Če pomislim moja potka le ni tako slabša od drugih.
Res da je razpokana, vendar jo iskrenost krpa.

Seksam sama s sabo.
Gledam okoli, briga me če kdo vidi.
Seksam sama s sabo,
položila bi te celo na vrhu neba.
Briga me, naj kdo vidi.
Seksam sama s sabo,
čeprav v mislih s tabo.
Seksam sama s sabo,
položim roke.
Sonce v očeh, ogenj iz oči.
Seksam sama s sabo.
Bolje je tako.
Ni mi do umazanih prstov druge duše.
Seksam sama s sabo.
Vsakič ko pride, pomislim nate.
Bolje je tako.

Padajo.

Padajo snežinke na tvoj lep nos.

Oči se zasteklijo.

Rjavo postane sivo in zenica se razpotegne vase.

Koža postaja modrikaste barve, žile se večajo.

Kri počasi teče, srce skoraj več ne bije.

Celice odmirajo.

Prsti odpadajo, lasje se razkrojijo v tla.

Obraz ostane.

Gledaš me,  steklene oči.

Tvoja lepota obstane v zraku,

ki me počasi vdihuje.

Dvignem ogenj,

požgem sile .

Meč potegnem iz skale

in te odpihnem.

Samo želja si,

nič drugega.

Ti.

Zbudiš se.

Pogledaš na stran.

Vzdihneš.

Pogledaš na uro in zavijaš z očmi.

Preveč ti je ta dan in najraje bi ga prespala.

Spraviš se v kopalnico, ščetkaš sanje z misli.

Želiš si, da bi se zbudila drugje.

Daleč.

V svetli sobi, z balkonom, ki gleda na morje.

Sama.

Jaz.

Zbudim se.

Pogledam ” tamalo” ki leži  nasproti mene in gleda, kdaj bom ” vstala od mrtvih”.

Pogledam na uro.

Prespala sem jutro, sanjala o tebi.

Majajoče se spravim v kopalnico.

Ščetkam si sanje z misli.

Pomislim, da bi zbežala.

Se zbudila v svetli sobi, z balkonom s pogledom na morje.

S tabo.

Curek vode zajame moj obraz in telo me predrami.

Osebnost me stepe, potegne ven žile in premaga željo.

Tepe naprej, dokler več nimam moči za misel.

O želji..

Premaga jo.

Potone v dimu, ki ga še zadnjič pojem.

Potopim se v dim.

Želja ponikne.

Tvoj vonj.
Tisti pogled, veš tisti, ki mi ga nameniš, ko misliš, da te ne gledam?
Tisti pogled, ki mi ga nameniš, ko ti nekaj ne paše in vem, da bi zbežala.
Tisti vonj, ki ga občutim, ko se skloniš k meni, ker bi mi rada povedala nekaj v uho.
Tisto toploto, ki jo občutim ob tvojem nagibu.
Pogrešam te, čeprav te nisem videla par ur.

Nekaj pomenskega.
Nekaj obstranskega ali pa tudi ne.
Nekaj bodičastega, seveda.
Okusnega tudi.
Nekaj z naslovom.
Nekaj VDIHNJENEGA.
NEKAJ MOJEGA.

Ja.
(vdih.).
(izdih.).
Res mi pomeniš nekaj.