blodnja.

Pobrita lobanja.
Smejem se ji, njen odsev ukazuje moji žalosti.
Približek bolezni, ki poljublja prekate moje duše.
Ljubila sem te.

Preskakujem, da ne bi sledila.
In maham veličastno, se smejem, bruham in razjedam.

Vse najine slike so zagozdene v glavi kot lepilo.
Ko mislim nate se lepiš, kot hašiš ostajanja.

S čokolado bi te prebavila, da uiti ne bi mogel.
Navsezadnje sama sem, poet, v duši manjkaš mi ti.