blodnja.

Pomisliti si ne upam na nekoč.
Nekoč bo bilo, je bilo, nikoli ne bo.

Ker ti nisi sonce, ki sveti name.
Ker ti nisi ujma, ki prosi zame.

Ker ti nisi zvezda, ki sveti za nekoč.

Nekoč je bilo in nekoč spet bo.
A ne s teboj.

Vsaki dan gledam tvoje kretnje.
Kako pometaš z odpadki,
navdušuješ me.

Mirno stopaš po stopnicah,
v dvigalu puščaš umazanijo.

Tvoji koraki odmevajo po stopnišču
in ne upam si pogledati,
da ne bi obstala.

Ker moje srce poročeno je z njim,
a moja duša sameva, odmeva brez dotikov.

Razbite ploščice režejo stopala,
a čutim samo bitje možganov,
ki kradejo kri srcu.

Puščam ti pivo na oknu.
Vsako noč zavre v soju zvezd.

Če bi voljo lahko zlomila,
takrat zvezde bi izpustile svoje iskre
in jih prepustila nama.

Voljna vojna iz mojih oči pronica,
črne so, zamaskirane v slad poželenja.
Zamaskirane v nasmeh, ki želi biti namenjen tebi.

Zmrazi me, ko trkaš mi po gnezdu,
vsaj v mislih si to ti,
oči nadeval si mi z iluzijo,
na vrh postavil si srebro.

Iztiskam te iz sokovnika.
Zakaj moraš umreti?
Poljubljaš me v sanjah, pod vodo.
V soncu stiskaš mi oči, da me bolijo.

Zarodki umirajo, medtem ko demoni sanjajo,
da te prebujam.

Zbudi čutila, ki so jih zakopali skupaj s kostmi.
Reši se, saj umiraš!

Sušijo se luže, ki nama ponujajo svežino.
Umrl je že mesec, odlomi mu glavo
in pokaži trofejo, s pečine naj visi.

Naj vsi vidijo, kaj ustvarila je samota,
skuhala ji bova večerjo.

Preskakujem, da ne bi sledila.
In maham veličastno, se smejem, bruham in razjedam.

Vse najine slike so zagozdene v glavi kot lepilo.
Ko mislim nate se lepiš, kot hašiš ostajanja.

S čokolado bi te prebavila, da uiti ne bi mogel.
Navsezadnje sama sem, poet, v duši manjkaš mi ti.

Želim si, da bi si želela manj.
Tako me misli ne bi mogle oslabiti,
niti ti, ki te nikdar ni.

Tavam v temi, sprašujem se, če me imaš rad.
Zevam z občutki, tako blizu se mi zdijo,
tako bližji se mi zdiš.

Kot občutek sanj, ki me pohojajo, ko sestopajo od prestopanja.

Duhovi preteklosti me preganjajo in sekajo smreke najinih krokarjev.
Napočil je čas obdarovanja.
Čas molitev za čiste duše.

Belilo je uničilo plesen na tleh, ki naju je ohranjala v melodiji, ki sva jo tako rada premlevala.